V spomin na župnika JOŽETA GOMBOCA
»Ni konec, ko pride tvoj zemeljski konec.
Le vsakodnevno orodje pospraviš in se odpraviš k počitku.
Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj – med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti, in ki živijo od tvoje ljubezni.
In tvoja prisotnost je bolj prisotna kot kdajkoli prej: na vseh poteh, v vseh rasteh od korenin do vej.«
(Tone Kuntner)
V Kuntnerjevih besedah je prispodoba življenja spoštovanega župnika Jožeta Gomboca. Kdor ga je poznal, ve, s kakšnim veseljem in predanostjo je opravljal svojo službo, dokler so mu služile moči, s kakšno vnemo se je loteval novih projektov, kako ponosen in zadovoljen je bil, ko so se cilji uresničili. Ljubezen se je čutila povsod, čuti se tudi še danes. Zgradil je trdne temelje župnije Radlje, njegovo delo je obrodilo velike sadove, ki jih lahko vsi v Radljah uživamo še danes, seveda z obljubo, ki smo mu jo vsi člani ŽPS-ja dali na zadnjem srečanju: »Pogumno in z veseljem bomo nadaljevali ter negovali delo župnije Radlje. Vaše delo se ni končalo, nadaljevalo se bo tudi v prihodnje, z vašo prisotnostjo v naših srcih in naših mislih!«
Jožef Gomboc se je rodil 23. 3. 1944 mami Tereziji in očetu Jožefu v Motovilcih na Goričkem, v župniji Grad. V duhovnika je bil posvečen 29. 6. 1969 v Murski Soboti. Od leta 1969 do 1970 je bil duhovni pomočnik v Pečarovcih – Križevcih. Službo kaplana je opravljal v župniji Hrastnik od leta 1970 do leta 1972, v Turnišču pa je bil kaplan od leta 1972 do leta 1977. Svoje službovanje v župniji Radlje ob Dravi je začel leta 1977 in se upokojil leta 2017. 40 let svojega življenja je preživel v Radljah in svojo službo opravljal vdano Njemu in vsem župljanom Radelj. Zadnje dni svojega življenja je preživel v domu v Lenartu. Takšna je bila njegova želja. Na veliko noč zvečer, v nedeljo, 16. 4. 2017, pa ga je Bog poklical k sebi. Pokopan je na pokopališču v Radljah ob Dravi. V srcih vseh radeljskih faranov je čutiti hvaležnost, da se je odločil ostati »doma«, kjer se mu bomo lahko vsi s prižgano svečko, rožico in iskreno molitvijo zahvaljevali za vse, kar je plemenitega in dobrega storil. Lep in prijeten je občutek, da imamo spomine, ki bodo živeli do našega ponovnega snidenja pri Njem.
Ko brskam po spominu, sem navdušena in neizmerno cenim delo, ki ga je opravljal: prijateljski odnosi z mladinsko skupino, ki jo je dolgo vodil, njegovo druženje z mladimi v planinah, pri nogometu, smučanju; organizacija pri obnovi streh, fasad, tlakov, zvonikov v župnijski cerkvi kot na podružnicah v Zg. Vižingi, Sv. Treh Kraljih, pri Sv. Janezu. Kako je bil ponosen na novomašnika Simona Potnika, ki je imel novo mašo v Radljah, pa na vse misijone in vsa romanja z verniki. Z veliko vnemo pa tudi skrbjo je z ožjimi sodelavci načrtoval in nato tudi s pomočjo vernikov izvedel nakup novih orgel, novih treh zvonov, zadnji projekt pa je bil nakup starega gasilskega doma, ki nosi sedaj ime Mihaelov dom in se uporablja za potrebe vse župnije. Ponosen je bil na vse lepe nedelje, vse oratorije, skratka, na vso dogajanje, ki se je odvijalo v župniji. Prostor v cerkvi Sv. Mihaela je dal tudi relikvijam Don Boska in fatimski Mariji. Skupaj smo molili in priporočali v molitvi vse, ki so molitve potrebni. Zato tudi v sebi čutim mir in spokojnost, ker vem, s kakšno ljubeznijo in povezanostjo smo molili ob njegovi krsti. Bil je z nami in mi smo bili z njim.
Ob njegovem slovesu so mu bile povedane besede, da je res obnavljal stavbe, zvonike, orgle fasade, gradil zidove, ampak gradil je predvsem vse nas – gradil je odnose vere, ljubezni, potrpežljivosti, skromnosti, ponižnosti, povezanosti, solidarnosti, predanosti, odnose kompromisov in ljubeznivosti. Vedno je želel, da je Bog na prvem mestu in tako je tudi živel ter nas tako tudi učil. Vdano je živel in upošteval svoje novomašniško geslo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 22)
Neizmerno sem hvaležna Bogu, da mi je namenil to danost, da sem lahko delala z g. župnikom Jožetom Gombocem in tako z mojim delom in pomočjo v župniji pripomogla, da je bil pri določenih opravilih, sploh v času njegove bolezni, razbremenjen. Rad pa je videl, da je bil po opravljenem delu seznanjen, povedal svoje mnenje, včasih le prikimal in modro molčal. Vedno pa hvaležen. Njegov »boglonaj« je vedno pobožal mojo dušo in srce.
Občudovala sem ga v njegovem potrpežljivem in predanem prenašanju bolezni, v njegovi dobroti, prijaznosti, zvestobi, vztrajnosti, hvaležnosti in očetovski nežnosti do vseh nas. Vsakemu je prisluhnil kljub svoji težki bolezni. Nikoli ga nisem slišala, da bi se pritoževal, zakaj jaz. Bil je odtrgan od vsega, bil je zelo skromen! Za še tako drobno pozornost, ki sem mu jo nudila, se mi je zahvaljeval. Kljub bolezni se je zanimal, kako mi gre pri verouku. Vedno mi je rekel:« Vem, da je težko. Molim za vas!« Bil je zvest pastir, ki je poznal svoje »ovce«, se zanimal zanje in jim služil do zadnjega diha. Občudovala sem ga, da je do zadnjega maševal v kapeli. Zadnje čase je težko hodil in sem ga spremljala in marsikaj naredila namesto njega. Ni zmogel več brati evangelija, le začetek in konec, ostalo sem naredila jaz. Do zadnjega je za nas daroval svoje trpljenje kot Jezus na križu. Ob petkih smo imeli križev pot in ga je spremljal sede z nami. Zato ni naključje, da je na veliko noč dopolnil svoje poslanstvo in se preselil v večno domovino.
Ko sva ga s tajnico ŽPS-ja v torek po cvetni nedelji obiskali v Lenartu, se naju je zelo razveselil. Videlo se je, da je slaboten. Pripovedovali sva mu o vsem, o cvetni nedelji, o križevem potu na Kalvariji. Vse je jasno in pozorno spremljal. Prinesla sem mu talar, pogledal ga je ter rekel: »Najbrž ga ne bom več rabil!« Vendar se je motil. Oblekli smo mu ga, ko je za vedno zaspal. Sprva ni želel, da bi mu brala, a je le prisluhnil, se malo spočil in zadremal. Pokazali sva mu tudi album s fotografijami ob slovesu na njegov god. Vsemu se je čudil! Navdušen je bil nad fotografijo, kjer je bil on, za njim pa otroci, ki so molili in peli. Videla sem, da so mu zažarele oči. Skupaj smo molili večernice. Bil je utrujen, a želel, da še ostaneva. Nisem vedela, da je bilo to slovo. Bogu sem hvaležna, da sem smela biti ob njem v teh dveh letih. Veliko sem se naučila ob njem in bila deležna velikega zaupanja. Hvala vam g. župnik, nadaljevala bom to, kar ste vi sejali in si prizadevala, da bo obrodilo sad!
»Bog plati« za vaše molitve in žrtvovanje za vse nas. Vedno ste nam poudarjali, naj se imamo radi in naj bomo med seboj povezani. Trudili se bomo za to. Zdaj, ko ste pri Bogu, nas vidite v drugačni luči in nam s svojo očetovsko dobroto in nežnostjo stojte ob strani in nam pomagate.
Njegovo zadnje slovo je bilo blagoslovljeno in svečano. Poklonili so se mu ljudje od blizu in daleč, zadnjič so ga pozdravili otroci, mladina, sorodniki, odrasli, starejši, predstavniki raznih društev, policaji, gasilci, njegovi “Lučkarji”, s katerimi je stkal posebno vez, njegovi sobratje, sestre Hčera Marije pomočnice, gospod župan, ki mu je v slovo povedal, kako mu je hvaležen, da je lahko bil njegov prijatelj. Gospod nadškof se mu je še zadnjič zahvalil za njegovo bogato delo in ga skupaj z nami pospremil k zadnjemu počitku. Čutili smo skrivnost velike noči in se kljub žalosti veselili, da je odšel k Njemu, kjer ni več bolečine, ampak neizmerno veselje in blaženost.
V srce so se mi na dan pogreba globoko vtisnile besede dekana, dr. Ivana Rojnika, ki jih je povzel iz Arharjevega psalma, zato bom tako tudi zaključila:
»Kratkotrajna sveča sem, ki gori z nemirnim plamenom življenja.
Ti si me prižgal Gospod, Ti si mi podaril svetlobo bivanja, Ti si določil trajanje mojega sija.
Ko dogorim, naj znova vzplamtim v Tvojem brezčasnem kraljestvu.
(Ps 86) ARHAR, Šepetanje duše.
Zapisala: s. Marta Zadravec