Ob današnjem dnevu sem se spomnila časa izpred slabih 30 let, ko sem spoznala sestre Hčera Marije pomočnice. Takrat sem bila deklica, veroučenka v Vuhredu. V moje življenje, življenje moje drùzine in župnije so prinesle navdušenje, nov zagon in nas s svojim, takrat čisto novim pristopom, še bolj pritegnile. Ogromno sem po njih prejela! Sploh ni mogoče izraziti koliko! Lahko rečem, da so name, moje odraščanje in s tem na vse moje kasnejše življenje naredile neizbrisen pečat. Skupaj z vzgojo v moji družini je to temelj za mojo rast v veri. Tisto obdobje je bilo čudovito! Od priprav na birmo, preživljanja počitnic na Sv. Primožu, delovanja kot animatorke in v mladinski skupini, pevskem zboru, duhovnih obnov, vaj in različnih srečanj do vsakodnevnega preživljanja časa z njimi… v vsem sem lahko spoznavala pot in vzgojo Sv.Janeza Boska in sv.Marije Mazzarelo. In s tem se je poglabljala moja vera, občudovanje! In spoznala sem čudovite mlade, z mnogimi sem si blizu še danes.Tako sem bila danes prežeta z globoko hvaležnostjo za tisti čas in za čas sedaj, ko mi je dana milost, da sem z njimi tudi kot odrasla, kot mama, kot žena. Sedaj, ko sem hvaležna tudi, da je mojima otrokoma dana milost, da so sestre del njune vzgoje in odraščanja.
Ljube sestre, hvala vam za vse! Želim vam obilo Božjega blagoslova še naprej! Zelo vas imam rada. Lucija
