O spletni maši in naši veri

Vrle in vrli radeljske faranke in farani. Posredujem vam dobro razmišljanje našega sobrata p. Petra Lah o spletni maši, njenih prednostih in mejah.

Internetna maša?
Ob vstopu v drugi val epidemije so slovenski škofi duhovnikom naročili, naj ne prenašajo več bogoslužja preko interneta. Kot vemo, mu — navodilu — ni bila usojeno dolgo življenje, saj so ga škofje po glasnih protestih ljudi takoj omilili. Odvisno od naše politične in teološke opredelitve dogajanje lahko označimo kot bodisi zmago razvoja in demokracije, bodisi kot poraz cerkvene hierarhije in tradicionalnega razumevanja naše vere. Verjetno je vse to in hkrati še kaj več.
Številni verniki so z veseljem pozdravili iznajdljivost duhovnikov, ki so se na prepoved zbiranja ljudi pri maši odzvali tako, da so bogoslužje predvajali po spletu. Veliko jih je pri tem uporabilo kar najbolj razširjeno družbeno omrežje Facebook. Podobno so storili učitelji, državna uprava in podjetja, pa tudi kot posamezniki smo namesto odhoda v kino ali na obisk k znancem vključili računalnike in mobilne telefone. Filme smo lahko gledali v dnevni sobi, z znanci klepetamo preko telefončkov.
To je seveda bolje kot nič, ni pa nadomestek za šolsko učilnico, delovno mesto in kavico v kavarni. Vse to smo hitro ugotovili in si želimo “nazaj” v normalnost, kjer si bomo spet lahko pogledali v oči, si stisnili roke in pustili, da nas preplavi mestno vrvenje. Podobno je glede maše in zakramentov. Katoliška vera je v bistvu snovna. Po našem pojmovanju je človek snov, v katero je Bog vdihnil svojega Duha. Snov in duh postaneta neločljivo povezana. Celo smrt ne izniči te vezi, saj verjamemo, z besedami oglejske veroizpovedi, v vstajenje “tega” mesa, mojega telesa. Tako vero je težko razumeti in sprejeti, ker se upira našemu omejenemu izkustvu, vendar je to naša vera.
Krščanstvu je tuja duhovnost, ki ne potrebuje telesa. Taka duhovnost na političnem in družbenem področju postane ideologija, kjer so ideje bolj pomembne od konkretne izkušnje posameznika in skupnosti, kjer je posameznika in skupnost dovoljeno povoziti v imenu boljše ideje in višjega cilja. Ni naključje, da imajo vsi naši najbolj pomembni verski izrazi, ki jim pravimo zakramenti, snovno dimenzijo. Pri krstu sta to voda in posvečeno olje, pri maši kruh in vino, pri cerkvenem zakonu postaneta mož in žena ta snov, ki jo božji Duh spremeni v novo resničnost. Pri verouku smo se glede maše naučili, da nam Bog govori po skupnosti, ki je zbrana v cerkvi, po branju Božje besede in po zakramentalih znamenjih kruha in vina, ki postaneta Kristusovo telo in kri. Vse to je snov, ki jo Bog prežari s svojim Duhom.
Zato sta pojem in praksa “virtualne maše” v temelju nezdružljiva s katolištvom. Kadar po radijskih, televizijskih ali internetnih valovih spremljamo sveto mašo, nismo pri maši v tem polnem pomenu. To seveda ne pomeni, da je virtualna maša nujno slaba reč. Vsi, ki smo bili kdaj bolni ali kako drugače omejeni v svojem gibanju, vemo, kako dragocen je lahko radijski ali televizijski prenos maše. To smo na različne načine izkušali tudi v preteklih mesecih. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da to ni in ne more biti maša. Pogled na fotografijo potice me ne nasiti, ob poslušanju maše po internetu nisem nahranjen. Manjka neposredna, telesna izkušnja sočloveka, manjkata kruh in vino, v katerih se Kristus zlije z menoj, z mojim telesom in z mojim duhom.
To moramo imeti pred očmi, ko ocenjujemo navodilo škofov. Poleg teoloških obstajajo seveda tudi čisto praktični razlogi za previdnost. Naj začnem z najbolj banalnimi: prvič, ni vsak duhovnik usposobljen za dostojno predvajanje bogoslužja, ne tehnično ne komunikološko. Drugič, če je veliko “ponudbe”, se bomo ljudje hote ali nehote začeli obnašati potrošniško, izbrali bomo tisto mašo, ki nam je bolj všeč: bodisi zato, ker je kratka, bodisi zato, ker mi je duhovnik simpatičen, in tako naprej. To pa že ni več krščanska skupnost, ampak tržnica. Tretjič: dlje, ko bo trajala epidemija (in ni rečeno, da bo kmalu minila), bolj se bomo navadili na to, da mašo “opravimo” kar iz domačega naslanjača. Zgodilo se bo tisto, kar opažamo na vseh ravneh družbenega življenja: iz dejavnih udeležencev nastanejo pasivni opazovalci. Taka skupnost pa ne more preživeti. Četrtič, samo vprašanje časa je, da se bo na Facebooku ali na televiziji pojavil simpatičen človek, oblečen v duhovniška oblačila, ki mi bo ponudil boljšo “izkušnjo maše” kot moj domači župnik. Kako bom vedel, da je tisto, kar mi govori, res in koristno? Če se ozremo okrog sebe, se ravno to dogaja na vseh drugih področjih življenja: od zdravstva, kjer nasedamo vsem mogočim šarlatanom, do politike. Vse to so razlogi za previdnost, da ne skočimo v morje virtualnih maš, ne da bi se prej vprašali, koliko je globoko in zdravo.
Skratka: mirno lahko rečemo, da kdor ne moli, ni kristjan. Sveta maša ena od najbolj pomembnih oblik naše molitve, ker molimo kot skupnost (Božje ljudstvo in Božja družina smo, ne samo Janezi in Micke) in ker se naša duša in telo združita z Bogom. Kadar pa ne moremo biti pri maši, takrat je najslednja najboljša oblika skupna molitev v družini in med prijatelji. Ta je veliko bližje idealni obliki molitve kot spremljanje prenosa maše. Zagotovo lahko spremljanje prenosa, posamično in še bolj skupaj z domačimi, olepša in okrepi mojo izkušnjo molitve. Le naj nam ne bo potuha. Brez dvoma je lažje, prižgati računalnik ali televizor in udobno spremljati dogajanje. Verjetno pa je lepše, če si v stanovanju uredim “Bohkov kot” z razpelom in podobo kakšnega svetnika, naredim majhen šopek in prižgem svečo ter skupaj z domačimi zmolim rožni venec in preberem odlomek Svetega pisma. Toplina sveče in navzočnost domačih čisto drugače ogrejeta človeka kot hladne slike na računalniškem zaslonu. p. dr. Peter Lah SJ

KAKO V ČASU POOSTRENIH UKREPOV?

Spoštovani bratje in sestre radeljske cerkvene skupnosti sv. Mihaela. Spoštujemo izdane ukrepe vseh avtoritet, ki se v tem času izvajajo v prid našega zdravja.

Imamo vas radi in bomo v tem času na razpolago tudi za osebni pogovor in spoved po dogovoru.

Na delovne dni med tednom bomo maševali vsako jutro ob 9 uri po vaših že danih namenih. Če hočete lahko nove namene za maše vržete v nabiralnik ali pa nas pokličete po telefonu.

Ob nedeljah bomo patri skupaj maševali ob 8 uri,

vas pa povabimo v cerkev na molitev, spoved, blagoslov in obhajilo ob 9 uri. Molili bomo po vaših namenih, še posebej pa za pokojne za katere smo tisti dan darovali sveto mašo.

Upoštevali bom dana navodila o maskah, približevanju in razkuževanju.

Hvala vam

vaši patri Jože, Marjan in Vili

Mihaelova nedelja 2020

PRAZNIK NAŠE ŽUPNIJE – MIHAELOVA NEDELJA

Nedelja, 27. septembra, je praznik zavetnika naše župnije sv. Mihaela, hkrati je 26. nedelja med letom tudi Slomškova nedelja.

Lepo, preprosto in s srci, obrnjenimi visoko k Jezusu, smo počastili Mihaelovo nedeljo. Slavnostno mašo je daroval pater Miran Žvanut, novi provincial slovenske province Družbe Jezusove. V njegovih besedah pridige smo šli vase, je bil čas premisleka in besede, kako naj lepota človeka zaživi, odzvanjajo v nadaljevanju nedelje … in naprej, dan na dan … To je bil čudovit nagovor o odnosih med nami.

»Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.« (Flp 2,1-11) Alenka Helbl

P. Miran je poudaril, da je 27.9. točno 480 let odkar je papaž z bulo potrdil ustanovitev Družbe Jezusove, kateri pripadamo Radeljski patri in iz katere je tudi sedanji papež Frančišek. P. provincial je izpostavil podobo o dveh volkovih, ki jih vsak človek v svojem srcu hrani po mislih. Tisti, ki ga bolj hranimo, bo imel več moči in bo v naših odnosih prevladoval. Jezusova beseda v nas utrjuje belega volka, ki upa biti sin/hči, brat/sestra. Župnik p. mag. Jože se je vsem zahvalil za sodelovanje in za vse, kar dobrega storimo v duhu pridige patra provinciala. Za naše življenje gre in samo mi vplivamo na to, katera beseda postaja meso v našem življenju, pri delu in v odnosih. Lahko utelešamo lepoto, ki jo je Bog položil v nas in bo rešila svet. Mihaelova nedelja je tudi občinski praznik zato so se maše udeležili tudi župan, podžupan in dve svetnici.

Srečanje bralcev

Blizu je Bog, prihaja k nam. Blizu je Bog, le čakaj nanj!

Srečanje bralcev Božje besede se je začelo drugače. Vse je drugače. Obrazi prekriti. Stiki brezstični. Ni objemov. Oči so tiste, ki izdajajo. Hvaležnost.

Podelitev misli zbranih pa enotne: Hvaležni za ta čuden puščavniški čas. Nas je umiril. Nas v družini, v skupnosti zbližal. Male pozornosti so postale velike. Odnos z Gospodom smo lahko poglobili. Vera je stabilna. Potrjeno vedenje, da smo ljubljeni.

Za konec pa prepevanje patra Jožeta:

Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govorí Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi póti in moje misli nad vašimi mislimi.

(Iz 55,6-9)

Zahvala p. Milanu Bizantu DJ

Dragi pater Milan,

v našo župnijo ste prišli v posebnem času. V času, ko so dolgoletnemu župniku pešale moči in zdravje, ko se je že nakazovala velika sprememba, ko smo nato ostali brez župnika. 

Že takrat, v drugi polovici leta 2016, ste dali vašo razpoložljivost na voljo Gospodu, škofu, našemu pokojnemu župniku, naši župniji in vsem župljanom. In ste že takrat naredili tak poseben vtis. Z vašo odprtostjo, povezovalnostjo in toplino ste pomagali v času poslavljanja župnika, njemu in vsem nam. V času zaskrbljenosti, kako bo z župnijo, je bila vaša pomoč neprecenljiva. So vas neckateri hoteli kar obdržati za župnika, a so bili drugačni Božji načrti. Nam je Gospod potem, dal župnika in jezuitsko skupnost, kar tri patre, po katerih, po vsakemu na drugačen način, toliko prejemamo in smo obdarjeni. 

Smo hvaležni Gospodu in vam, da ste sprejeli in prišli v našo župnijo, da ste pomagali, da ste jo v tem času imeli za svoj dom. Hvaležni smo za vse, kar ste dobrega storili.

Smo hvaležni, da ste prepoznali in sprejeli, da lahko vaše poslanstvo opravljate in živite tudi v našem, bolj podeželskem okolju, v skupnosti bolj oddaljeni od duhovnih domov in skupin, kjer ste že imeli, imate obveznosti, duhovne vaje, duhovne obnove, srečanja. Čeprav je to verjetno od vas terjalo več truda, časa in dela, morda tudi skrbi. Hvala Bogu, da vam je dal moči, potrpežljivosti, volje in veselja za to.

Smo hvaležni za vašo pripravljenost,  razumevanje, sodelovanje in tako odprto, prijazno in dobrohotno sprejemanje dogajanja v naši župniji, naših ljudi, novega koroškega okolja z vsemi našimi posebnostmi, drugačnostmi. Brez vzvišenosti, vedno le v drži sprejemanja in razumevanja do vsakega in vsega. 

Ne vem, če smo vsi pravzaprav vedeli oz., vedo dobro, kdo ste, kaj ste že počeli, kako dragoceno in pomembno je vaše delo in kako veliko ga imate drugje. Verjamem pa, da ste se z vašo dostopnostjo in milino in vsem vašim delovanjem, dotaknili ne le tistih, ki smo vas osebno spoznali, ampak vsakega, ki vas  je poslušal, ki ste ga vi poslušali. Z vsem kar delate, kaj in kako govorite o in ob Božji besedi,  namreč izžarevate in izražate to, da ste na  razpolago in prepuščeni Bogu in njegovi ljubezni ter da ste predani, živite in delite ignacijansko karizmo. In tudi na ta način ste nam Gospoda, Njegovo besedo približali in obogatili mnoge. Nam je dal Bog po vas, z vami, res velik dar in veliko priložnost, koliko smo je izkoristili, je bilo prepuščeno nam. 

Smo hvaležni, Bogu, da je naredil, da ste svoje poslanstvo opravljali tudi pri nas, med nami. Da je vašo pot peljal skozi Radlje in da bil to del vaše poklicanosti. 

Čeprav ste bili veliko na poti in večinoma delali drugje, smo vas vedno imeli, vas imamo,  za našega patra in smo ponosni, da ste bili član radeljske jezuitske skupnosti, da ste maševali pri nas, pomagali tudi patru Jožetu in z naklonjenostjo podpirali in spremljali vse kar se dogaja v župniji.

Čas, ko ste bili pri nas in z nami, naj vam bo v lep spomin. Gotovo ga je vam in nam Gospod poklonil z namenom. In je poln različnih Gospodovih milosti. Bog vam je dal dar, da jih prepoznate. Spominjajte se jih in naj vas tudi te na vaši nadaljnji poti ohrabrujejo in razveseljujejo. Ljudje, dogodki, kraji, kjer ste spoznali Gospodovo delovanje tudi na Koroškem, v Radljah bodo vedno z vami. 

Dragi pater Milan, se danes se v hvaležnosti poslavljamo od vas. Veseli, da to lahko storimo pri maši, ki jo darujete. Da skupaj Gospodu rečemo hvala za to kar nam je vsem dal, mu položimo na oltar naše zahvale, veselje, prošnje, pa tudi malo žalosti.

Vsi vam želimo obilo Božjega varstva in zdravja. Naj vam Gospod še naprej daje moči, energije in zagnanosti za delo v Njegovo slavo.

Vedite, pater Milan, ste bili in boste vedno dobrodošli pri nas. 

Hvala za vse.



Novo poslanstvo p. Milana Bizanta

P. Milan Bizant se s septembrom 2020 seli v Ljubljano, v Skupnost sv. Jožefa. Bo v ekipi Ignacijevega doma duhovnosti in bo opravljal še nekatere druge zadolžitve.

P. Milan je prišel v stik z župnijo Radlje jeseni l. 2016, ko je zaradi napredujoče bolezni tedanjega župnika g. Jožeta Gomboca prihajal pomagat za vikende. Po smrti g. Gomboca je prišlo do odločitve, da jezuiti prevzamejo skrb za župnijo; in sicer, da pride skupnost, saj so jezuiti redovniki in živijo vselej v skupnosti. Tako so bili v obdobju 2017-20 v skupnosti trije jezuiti: p. Jože, p. Milan in p. Vili. 

Kot rečeno je p. Milan sedaj dobil novo poslanstvo v Ljubljani. Ob tej priliki se želi zahvaliti za sprejetost, ki jo je stalno doživljal v Radljah. Odhaja s hvaležnostjo in lepimi spomini. (milan.bizant@rkc.si)

Zahvaljuje se župljanom za zavzetost pri poglabljanju vere v Boga in za pripravljenost sodelovati v župniji. Zahvaljuje se tudi vsem drugim za prizadevanje za skupno dobro Radelj, da je to kraj lepega sobivanja za vse, mlade in starejše.

Želi še naprej Božjega blagoslova na vse, na ustvarjalnost, na medsebojno sodelovanje in dobrohotno povezanost.

Novi član skupnosti jezuitov v Radljah je p. Marjan Kranjc.